NOVICE

20 obletnica smrti Lojzeta Spacala “”Rodil sem se v Trstu, a čutim se Kraševca, saj sta bila mama in oče iz Kostanjevice na Krasu””

“Rodil sem se v Trstu, a čutim se Kraševca, saj sta bila mama in oče iz Kostanjevice na Krasu”

Lojze Spacal (tudi ital. Luigi Spacal), slovenski slikar in grafik, * 15. junij 1907, Trst, † 6. maj 2000, Trst. Pokopan v Škrbini na Krasu.

Kraj delovanja: Trst/Trieste (Italija), Benetke/Venezia (Italija), Milano (Italija), Piran/Pirano, Škrbina na Krasu, Kras

Lojze Spacal v številnih svojih umetninah razodeva globoko navezanost na kraško pokrajino in na življenje njenih ljudi. To bomo razumeli, če vemo, da so tam korenine njegovega rodu. Njegovo rojstno mesto je Trst, kjer je zagledal luč sveta 15. junija 1907. Oba starša, tako oče Andrej, kamnosek in zidar, kakor tudi mati Marija Novak, sta bila doma iz Kostanjevice na Krasu. Lojze je že v nežni mladosti okusil grenkobo življenja: ko mu je bilo komaj štiri leta, je umrl oče in mati vdova je le stežka preživljala družino. Enajstletni deček je bil prisiljen poiskati delo in se sam preživljati. Opravljal je najrazličnejše “poklice”: pomagal je pri pleskarstvu, nato je delal kot elektrikar, mizar, klepar in trgovski pomočnik.

Obenem pa je hodil v šolo: najprej v Ciril-Metodovo osnovno šolo, nato pa v meščansko (srednjo) šolo pri Sv. Jakobu v Trstu. Kot zavednega Slovenca in antifašista so ga fašistične oblasti leta 1929 aretirale in ga za tri leta konfinirale (izgnale) v južno Italijo. Ko je bil tako daleč od doma in svojih ljudi, je nenadoma začutil v sebi veselje do slikarstva. Odkril je izpovedno moč likovnega jezika in je tudi ta čas izkoristil za učenje. Začel se je pripravljati na maturo, ki jo je po vrnitvi iz konfinacije opravil na umetnostnem liceju v Benetkah leta 1932, ko je bil star petindvajset let. Študiral je še naprej in dve leti kasneje je v Rimu opravil izpite za profesorja risanja. Zatem je tri leta (1934-1937) poučeval na srednjih šolah v Trstu, obenem pa je obiskoval Akademijo Brera v Milanu in Visoko šolo za dekorativno umetnost v Monzi. S samostojno slikarsko razstavo se je javnosti predstavil leta 1940.

Kot slikar rojen v rimskih zaporih

Spacal Lojze je rad poudarjal, da se je kot slikar in grafik rodil v samotni celici rimskih zaporov. Odločilnega pomena je bilo tudi njegovo srečanje s člani skupine “Corrente” med študijem v Milanu in Monzi. Sprva se je ukvarjal z oljnim slikarstvom, pozneje pa se je posvetil grafiki in v njej dosegel umetniški vrh. Prelomnico v njegovih likovnih iskanjih in preverjanjih je pomenila razstava njegovih del v milanski galeriji Il Milione leta 1944, ki je vzbudila veliko zanimanje tako pri kritikih kot pri ljubiteljih umetnosti. “Odslej se njegova umetniška pot samo strmo vzpenja,” piše Nelida Silič Nemec, “saj je prevzel eno vodilnih mest v italijanski grafiki in prav tako odlično mesto zavzema tudi v Sloveniji.” Ljubljanskim ljubiteljem umetnosti se je predstavil na razstavi slikarskih in grafičnih del tržaških umetnikov leta 1950. Sodeloval je na vseh Mednarodnih grafičnih bienalih v Ljubljani. Vedno več samostojnih razstav je v Italiji in Sloveniji ter drugod po Evropi. V svojem dolgoletnem ustvarjalnem obdobju je Lojze Spacal dokazal, da je “nedvomno umetnik evropske razsežnosti, a močno navezan na lastne korenine, saj zna poiskati ustvarjalni navdih v sožitju s pokrajino” (Nelida S. Nemec). Umetnostni zgodovinar in kritik Jure Mikuž je zapisal, da pri Spacalu sprva prevladuje človeška postava, ki pa v petdesetih letih začenja izginjati, “umetnika vse bolj priteguje pokrajina Krasa… Samosvojo prepesnitev Krasa vedno bolj učinkovito podaja v grafiki, predvsem v barvnem lesorezu.” Zanimive so njegove dekorativne stvaritve za javna poslopja (mozaiki), z velikimi tapiserijami in lesenimi panoji je leta 1969 opremil italijansko čezoceansko ladjo Leonardo da Vinci.

Galerija v Štanjelu, dom v Škrbini

Lojze Spacal je bil “pesnik kamna, morja in sonca”. Dolga leta je bil razpet med Piranom in Škrbino, kjer si je uredil dom po okusu svoje kraške duše. Kras je bil njegov svet. Znani italijanski umetnostni kritik Vittorio Sgarbi je v razstavnem katalogu leta 1986 o Spacalu, ki ga je visoko cenil, zapisal, da svojo kraško pokrajino “preobrazi v čiste prostorske slutnje: gre za daljna obzorja, za terasaste planjave, za polja, ki jih v svetli mesečini ograjujejo zidovi in plotovi”. Lepota morja z zibajočimi se čolni, s solinami in dišečim rastlinjem ga je prevzela za nekaj časa. Njegova stalna ljubezen je bil Kras, kjer je polno zadihal in se ves predal odkrivanju njegovih skrivnosti. “Ni šlo za iskanje idile, ampak za ljubeče in potrpežljivo zbiranje in ovrednotenje vseh oblik življenja in ustvarjanja, ki so doma sredi nenaklonjene narave. Marsikdo je vzljubil Kras skozi Spacalove oči, naučil nas je ceniti še tako vsakdanje predmete, naivne okraske, dotlej prezrte podrobnosti” (Magda Jevnikar).

Ob bližajočem se osemdesetem dnevu svojega rojstva je umetnik občini Sežana maja 1988 podaril 130 svojih del: tapiserijo, olja, monotipije, slike v mešani tehniki ter grafike – lesoreze in linoreze. Ta so kot stalna postavitev razstavljena na štanjelskem gradu v galeriji, ki nosi umetnikov ime. V Škrbini pri Komnu, kjer je (občasno) v svoji lepo urejeni hiši prebival, si je izbral zadnji dom. Po srečanju s sestro smrtjo 6. maja 2000 v Trstu so ga 13. maja v Škrbini položili v naročje kraške zemlje z blagoslovom za verne pokojne.

VIR: https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/27-obletnica-meseca/1863-lojze-spacal

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja